Meni
BREZPLAČNA poštnina za vsa plačila s kartico ali po predračunu.
Logotip Soria NaturalŠt. izdelkov: 0 | Skupaj: 0,00 

I. Uporabljeni deli:

Vršički in listi.

II. Aktivne učinkovine šentjanževke:

– Derivati antracena (0,10–0,15 %), predvsem naftodiantroni: hipericin (0,5–0,7 %), psevdohipericin, izohipericin, protohipericin, antranol, emodin-antron.
– Flavonoidi (2–4 %): hiperozid, kvercetin, izokvercetin, kvercitrin, izokvercitrin, bioflavonoidi (amentoflavon).
– Ksantoni: 1,3,6,7 – tetrahidroksiksanton.
– Eterično olje (0,05–0,3 %): α-pinen, α-terpinen, β-kariofilen, germakranen, kariofilen oksid itd.
– Tanini (10 %).
– Fenilkarboksilne kisline (0,1 %): kavna kislina, klorogenična kislina, p-kumarinska kislina, gentizinska kislina, ferulna kislina in izoferulična kislina.
– Kumarini: umbeliferon, skopoletin.
– Derivati floroglucinola: hipeforin (2–4,5 %) in adhiperforin
– Drugi: karotenoidi (lutein, luteoksantin, violaksantin in drugi) fitosteroli (β-sitosterol), pektin, aminokisline (cistein, GABA, glutamin, levcin, lizin in drugi). Hipericin velja za osnovno aktivno sestavino rastline, zato standardiziranje rastline temelji na podlagi njegove vsebnosti.

To standardiziranje je pomembno, saj količina hipericina močno variira glede na del rastline, v katerem se nahaja, glede na različne pogoje rasti in letni čas (Rey, J.M. in Walter, G., 1998; Denke, A. in drugi, 1999). Njegova količina pomembno variira tudi glede na različne vrste rastline (Bruneton, J., 1999).

IV. Farmakološko delovanje šentjanževke:

Anksiolitik in antidepresiv.
Antiinflamatorik in astringent.
• Protivirusno delovanje in antiseptik.
• Cikatrizant.
• Antinevralgik.
• Holeretik in holagog.
• Spazmolitik.
• Venotonik in zaščita kapilar.

Mehanizem delovanja šentjanževke

Mehanizem antidepresivnega delovanja se zdi večvrsten (Rodriguez- Landa, J. F., in Contreras, C. M., 2003).
Delovanje na MAO: Hipericin in vitro zavira monoaminoksidazo A in B v možganskih mitohondrijih podgan. Kljub temu so različne študije z drugimi sestavinami šentjanževke (flavoni, kvercitrin in ksantoni) pokazale močno zaviranje MAO-A, vendar pa se študije s komponentami, ki so bile izolirane iz rastline, niso izkazale kot zadostne, da bi razložile njeno antidepresivno delovanje.
Zaviranje COMT, prvenstveno zaradi frakcij, sestavljenih iz flavonolov in ksantonov.
Mehanizmi mnogovrstnega delovanja: + gabaergični receptorji. Hiperforin ne zavira le ponovnega privzema serotonina, noradrenalina in dopamina, ampak tudi L-glutamat in GABE.
Ponovni privzem serotonina: Za razliko od klasičnih antidepresivov, ki se vežejo na nevrotransmitor, bi lahko ekstrakt blokiral vstopno mesto, kar bi pripeljalo do povišanja števila nevrotransmitorjev in tako tudi do povečanja antidepresivnega učinkovanja.
• Celotni ekstrakt rastline bi lahko vplival na nekatere encime metabolizma kateholaminov, pri čemer bi močno zaviral dopamin β- hidroksilazo. Čeprav dandanes standardiziranje izdelka temelji na njegovi vsebnosti hipericina, nekateri avtorji menijo, da to ne odraža dejanskega stanja, saj so v antidepresivno delovanje te rastline vpletene še številne druge komponente, ob tem pa ni jasno, ali ima hipericin pri tem delovanju glavno vlogo.

Farmakokinetski mehanizem delovanja šentjanževke

Ob uporabi te rastline je zelo pomembno, da se zavedamo tega delovanja, saj nam ob težavah, ki jih povzročajo interakcije z drugimi zdravili, omogoča, da njegovo uporabo prilagodimo, ko je to potrebno (ločeno jemanje z zdravili, s katerimi interferira) ali pa nam je v pomoč ob pojavu neželenih učinkov, kot je nespečnosti (dovolj je le en odmerek dnevno) (Staffeld, 1994).
• Hipericin se absorbira v črevo in se skoncentrira v bližini kože. (A kljub temu se pri zunanji uporabi zelo redko pojavi preobčutljivost kože na svetlobo.)
• Psevdohipericin se absorbira prej (0,3 do 1,1 ure) kot hipericin (2,0 do 2,6 ure).
• 6 ur po nanosu se absorbira 60 % psevdohipericina in 80 % hipericina.
• Razpadni čas hipericina je 24,8 do 26,5 ure.
• Razpadni čas psevdohipericina je 16,3 do 36 ure.
• Stabilne vrednosti v krvi se vzpostavijo po 4 dneh zdravljenja.

V. Indikacije:

* Notranja uporaba:

– Blažje in zmerne depresije.
– Živčnost, anksioznost in nespečnost.
– Nočno močenje postelje.

*Tradicionalna uporaba šentjanževke:

– Intermitentna vročina.
– Otroške nalezljive bolezni.
– Bronhitis in pljučna obolenja.
– Atonične dispepsije.
– Cistitis, oligurija.
– Protin in artritizem.
– Zunanja uporaba pri zdravljenju ulkusov na nogah.

 

* Zunanja uporaba:
– Olje, pridobljeno s postopkom maceracije, se uporablja pri pikih žuželk, ekhimozi, opeklinah, hemoroidih, ranah, ki jih povzroči herpes, ulceracijah, bolečinah v mišicah, praskah, nevralgijah, sončnih opeklinah in urtikariji.
– Čaj se uporablja kot adstringent za izpiranje ust in grgranje. Obkladki se uporabljajo pri ekhimozi, vnetjih, ranah in oteklinah.
– Geli in kreme imajo pri nanašanju na vneto kožo antiseptične in antiinflamatorne lastnosti ter pomagajo pri celjenju ran.

VI. Kontraindikacije:

V nosečnosti zaradi njegovih blažjih uterotoničnih učinkov.

VII. Previdnostni ukrepi:

Lahko pride do interakcij z drugimi zdravili (Izzo, A. A., 2004):
Teofilin: Šentjanževka zmanjšuje količino zdravila v krvi, saj interferira z CYP1A2, ki je odgovoren za njegovo izločanje (Nebel, A., 1999) (AEM 2000. Nota informativa) (Ernst, E., 1999).
Indinavir: Šentjanževka inducira izoencim 3A4 iz citokroma P450, pri čemer zmanjša plazemske koncentracije tega zdravila. Potrebna je tudi velika pozornost pri možnih interakcijah z drugimi protiretrovirusnimi zdravili zaviralci proteaz in nenukleozidnimi zaviralci reverzne transkriptaze (Agencia Española del Medicamento 2000. Nota informativa) (Piscitelli, S.C., in drugi, 2000).
Ciklosporin: Zmanjšuje njegovo prisotnost v krvi (AEM 2000. Nota informativa) (Ernst, E., 1999), kar lahko povzroči zavrnitev pri presaditvah (Ruschitzka, F., in drugi, 2000).
Digoksin: Šentjanževka lahko zmanjša učinkovitost zdravila, pri čemer zmanjšuje njegovo prisotnost v krvi zaradi spodbujanja delovanja proteina prenašalca P-glikoproteina (Johne, A., in drugi, 1999) (AEM 2000. Nota informativa) (Schinkel, A. H., in drugi, 1995)
Varfarin (AEM 2000. Nota informativa).
Peroralna kontracepcijska sredstva (AEM 2000. Nota informativa).
Treba je upoštevati, da v prav takšne interakcije vstopajo tudi najpogosteje uporabljeni antidepresivi. Njena povezanost z MAOI in zaviralci ponovnega privzema serotonina je kontraindicirana, saj lahko povzročimo pojav serotoninskega sindroma zaradi hiperstimulacije (potenje, tresavica, zardevanje, zmedenost, agitacija).  Ni podatkov o negativnih učinkih na splošen potek zdravljenja ali sposobnosti upravljanja vozil ali težkih strojev med uporabo hipurne kisline.

Večina izvedenih študij, kljub temu da so bili iz njih izključeni bolniki, ki so prejemali psihotropna zdravila, je zajemala bolnike, ki so jemali zdravila za visok krvni tlak, motnje cirkulacije, astmo ali pa zdravila za klimakterij, ne da bi se pri tem pokazale kakršne koli interakcije med njimi. (Stevinson, C., in Ernst, E., 1999). Ena študija je raziskovala učinke alkohola na bolnike, ki so se zdravili s šentjanževko, a ni pokazala nobenega učinka na psihomotorične ali mentalne funkcije. (Stevinson, C., in Ernst, E., 1999).

Njena povezanost z MAOI in zaviralci ponovnega privzema serotonina je kontraindicirana, saj lahko povzročimo pojav serotoninskega sindroma zaradi centralne kot tudi periferne serotoninske hiperstimulacije (potenje, tresavica, zardevanje, zmedenost, agitacija). Priporočeno je, da se med obema zdravljenjema naredi premor približno dveh tednov (Gordon, J. B., 1998). To se še posebej močno izraža pri starejših bolnikih (Lantz, M. S., Buchalter, E., in Giambanco, V. ,1999), odvisno pa je tudi od razpadnega časa antidepresiva, ki ga jemljejo (Stevinson, C., in Ernst, E., 1999).

Izogibati se je treba tudi njeni uporabi skupaj z rastlinskimi snovmi, ki povečujejo količine noradrenalina na receptorjih. Prav tako se morajo bolniki izogibati uživanju živil, bogatih s tiraminom, ali pa jemanju simpatikomimetične substance, kot so efedrin, psevdoefedrin in fenilpropanolamin, v izogib možnosti pojava hipertenzijskega nujnega stanja, čeprav tveganje ni tolikšno kot pri klasičnih antidepresivih (Stevinson, C., in Ernst, E., 1999).

VIII. Neželeni učinki in toksičnost:

– Gastrointestinalne motnje.
– Motnje spanja (izogibati se je treba jemanjem odmerkov ponoči).
– Alergijske reakcije.
– Občutljivost na svetlobo.
– Toksična subakutna periferna nevropatija (1 primer po izpostavljenosti soncu).
– Utrujenost.
– Nemirnost.

Pri osebah s svetlo poltjo, ki so izpostavljene žarkom UVA ali UVB, ali zaradi velike količine zaužite rastlinske snovi lahko pride do fenomena občutljivosti na svetlobo. Do istega fenomena pride tudi pri neposrednem stiku z rastlino.

Kljub temu je treba poudariti, da so v izvedenih kliničnih raziskavah bolniki šentjanževko veliko bolje prenašali kot druge antidepresive, kot so imipramin (Vorbach, E. U., Hübner, W. D., in Arnoldt, K. H., 1994), fluoksetin (Schrader, E., 2000) in maprotilin (Buendia, E., 2000).

IX. Odmerjanje:

– Suhi ekstrakt (5 : 1): 300–900 mg/dan.
– Tinktura: 40–100 kapljic dnevno.
– Čaj, 3 %: 1 skodelica 3-krat dnevno.
– Sok: 30–90 ml dnevno.
– Olje: pridobiva se z maceracijo 500 gramov sveže rastline (najustrezneje je, da se uporabijo cvetovi), pri 45 ºC 10 dni. Cvetovi morajo biti na drobno nadrobljeni v enem litru olja in 500 gramih belega vina. Kuhamo nad soparo, da alkohol izhlapi. Shranjuje se varno pred sončno svetlobo v majhnih, dobro zaprtih stekleničkah, da ne pride do oksidacije. Maceracijo dosežemo z izpostavljenostjo sončni svetlobi v barvnih stekleničkah, da dosežemo idealno temperaturo. Dokazano je, da izpostavljenost preparata sončni svetlobi med procesom ekstrakcije izrazito zviša vsebnosti flavonoidov.

Odmerki, ki veljajo za terapevtske, so:
• 540 mg ekstrakta
• 1,5 mg hipericina